Ko partnerski odnos doživi preizkušnjo prevare enega izmed partnerjev ali se iz takšnih ali drugačnih razlogov, konča, je to kljub bolečini izjemno dragocena priložnost, da se zazrete vase in prevzamete odgovornost za svoj delež.
Raje, kot da iščete in obsodite krivca za svojo nesrečo, se resnično potrudite razumeti, kaj ste v odnos prispevali sami, da so se stvari odvile tako, kot so se. Dajte zares vse od sebe in raziščite, kaj je bilo tisto, kar je privedlo do zaključka tega partnerskega odnosa (in tudi predhodnih) ali do situacije, ki je močno ogrozila obstoj vaše zveze.
Ko se partnerski odnos konča, zelo pogosto ni priložnosti in tudi ne najbolj modro, da bi z nekdanjim partnerjem podrobno razčiščevali ter s tem drug drugemu drezali po odprtih ranah. Podobno je tudi ob tem, ko spoznate partnerjevo prevaro. Kar je dobro, da storite najprej, je, da raziščete pri sebi, kje se začne in konča vaša odgovornost, torej kaj ste, oziroma česa niste, prispevali v odnos ter kateri vaši miselni vzorci so narekovali vaša pričakovanja, konflikte ali vaše neustrezno vedenje. To pa zlasti zato, ker si gotovo ne želite, da bi se podobna situacija ponovila v nadaljevanju tega odnosa ali v vašem naslednjem partnerskem odnosu, mar ne?
Partnerski odnos je stvar dveh. Tudi če so se v odnosu odvijale stvari, ki niso bile v skladu z vašimi vrednotami, je partner z vami ravnal kakorkoli nespoštljivo, zdaj razumete, da ste na to očitno pristajali, vse dokler je ta odnos obstajal.
Po tem, ko ste raziskali in ozavestili, kaj je bilo tisto, kar ste sami prispevali v odnos in ste se odločili, da bi odnos radi obdržali in spremenili, ste odpustili partnerju in zlasti sebi, se šele lahko obrnete nanj in ga seznanite s svojo odločitvijo in spoznanji. V kolikor je tudi partner naredil svojo »domačo nalogo«, vam je prisluhnil in je pripravljen vložiti svojo energijo za prenovo vajinega odnosa, potem se zreli dialog lahko prične.
V kolikor zreli dialog s partnerjem ni mogoč, se rada prikrade skušnjava, da obdolžimo nekdanjega partnerja, da nam je vzel »nekaj, kar nam mora sedaj vrniti«.
Ko vas torej kdo prizadene, poniža ali rani vašo čast, se lahko vprašate: kaj sploh je moja čast, kaj je moje dostojanstvo? Je to moj družbeni ugled? Nemara moje premoženje? Je to nekaj kar si mislijo drugi o meni ali jaz o sebi? Če to ni nekaj zunanjega, je to torej lahko nekaj, kar mi lahko kdorkoli vzame? Ima sploh kdo moč nad menoj, da me poniža, v kolikor sam na to ne pristanem? Če me kdo zapusti ali prevara – kaj mi lahko s tem zares vzame?
Žal je takih zgledov v življenju zelo malo. Kolikokrat smo videli in bili pozvani, da branimo svojo čast, se borimo za svoj ponos, da moramo dokazati svoj prav, pa naj stane, kar hoče! Tekom življenja smo nekako videli in se naučili, da so drugi celo odgovorni za našo srečo ali nesrečo. Slišali in videli smo celo, da je zadoščenje v tem, ko vidimo drugega nesrečnega ali mu vrnemo milo za drago.
Kaj ko bi nas naučili, da je naše dostojanstvo nedotakljivo in da smo mi sami tisti, ki pristajamo na to, da smo ponižani?
Od partnerja (oziroma od kogarkoli) dobimo natanko tisto, kar nam ta zmore dati. Kolikokrat od drugega pričakujemo nekaj, kar od njega ne dobimo? Partner nam tistega, česar nima, niti ne more dati, in nam tako tudi ničesar ne dolguje. Naša pričakovanja so večkrat tako zavajujoča, da nas prepričajo, da so nam drugi res nekaj dolžni in tako sebi in drugim ustvarjamo niz razočaranj in trpljenja.
Nekoč sem prebrala, da sebičen ni tisti, ki živi svoje življenje tako, kot mu ustreza. Sebično je namreč zahtevati, da drugi živi svoje življenje tako, kot se nam zdi prav. Če bi se vsi tega zavedali in ravnali v skladu s tem, kaj nebi bil naš svet lepši? Pričnimo zato pri sebi.
Vsi imamo željo, da bi se s partnerjem dobro razumeli in hrepenimo po tem, da bi bili tudi sami razumljeni. Ker je vsak od nas svet zase, je to v resnici zelo težko. Ko to resnično razumemo, nam zelo pomaga, da svojega partnerja sprejmemo z veliko mero empatije. Predvsem sprejmimo partnerja takšnega, kot je, z vsemi omejitvami, kvalitetami in posebnostmi. Nato pa se vsekakor vprašajmo, od kod izvira tako močno hrepenenje po tem, da bi nas drugi razumel. Ta globoka človeška potreba izvira pravzaprav iz praznine. To praznino pa ustvarja dejstvo, da sami sebe ne razumemo zares.
Vsi odnosi, ki jih imate, so namreč odvisni od enega samega, najpomembnejšega odnosa v vašem življenju – odnosa do sebe. Ko sprejmete in resnično razumete sebe, takrat ne pričakujete več, da vam kdorkoli karkoli dolguje. Ne iščete več potrditve, razumevanja in ljubezni na napačnih mestih. Ko globoko razumete sebe, ne potrebujete več, da bi vas razumeli drugi. Vitalni Coaching je pot do vas samih. Vaši odnosi bodo toliko bolj polni in svobodni, ko boste poznali in razumeli sebe.