Naše starševstvo se začne mnogo prej, preden nam je otrok položen v naročje. Začne se celo mnogo prej, preden smo srečali partnerja, s katerim si starševstvo delimo. Začne se z našim rojstvom, z družinskimi vrednotami, ki so nas spremljale v odraščanju, pa tudi z družinsko skrinjo, ki smo jo dobili na pot od obeh starševskih strani. Naše otroštvo in posledično starševstvo oblikujejo tudi družbene skrinje, ki jih določajo tradicije, trenutna družbena pravila, izobraževalni sistem in način življenja ljudi okoli nas. Vse to nas oblikuje kot otroka, oblikuje našo mladost, našo odraslost in vpliva na to, kdaj, s kom in kako bomo stopili na pot starševstva. Enako velja za naše starše, stare starše … (in tako nazaj), enako bo veljalo za naprej za naše otroke in vnuke.
Namerno nisem uporabila besede 'izberemo partnerja', kajti izbor se nam v resnici zgodi. Izbere ga nekaj v nas, nekaj, kar nas v nekem trenutku poveže z drugim človekom. In tisto 'nekaj' je pod bistvenim vplivom našega odnosa do nas samih, odnosa, ki se je gradil do tega trenutka. Prav to je tisti najpomembnejši odnos v življenju, o katerem govori Nina v uvodnem videu. Lahko ga bolj ali manj poznamo, dostikrat pa je del nezavednega v nas, za katerega se zdi, kot da je naša (kruta) usoda. Odnos do sebe je tisti odnos, ki ga kot odrasle in do sebe odgovorne osebe lahko gradimo, negujemo in preoblikujemo, če oziroma ko se začnemo spotikati na naši poti, bodisi poklicni bodisi osebni. In kadar se začnemo spotikati na partnerski poti, se začnemo spotikati tudi na starševski. »Ko zabredejo starši, zabredejo tudi otroci« pravi družinski terapevt Jesper Juul.
Samo če poznamo sebe in svoje vrednote, zmoremo za njimi tudi stati in jih znamo vplesti v družinsko sobivanje na ljubeč in varen način. Odnos do nas sami je ključen tudi zato, da znamo poskrbeti zase, za svoje potrebe in hotenja, da znamo reči 'hočem, nočem'. Ključen je nenazadnje zato, da se znamo tudi skregati. Ni pomembno, kolikokrat se skregamo, pomembno je, kako se (s)kregamo.
Impulzivno vedenje in neprestane drame so posledica našega slabega odnosa do nas samih, četudi se zdi, da so posledica slabega odnosa drugih do nas. Reagiramo nasilno ali smo v vlogi žrtve, ker ne znamo drugače, ker ne znamo slišati svojega notranjega glasu, ker se tega nismo pravočasno naučili.
Zato bi bilo še kako prav, da bi se (tudi z bodočim so-staršem) znali pogovarjati o svojih občutkih, o svojih stiskah, da bi poiskali pomoč in podporo, preden bi se odločili za starševstvo, da bi znali razmišljati o tem, kakšno partnerstvo in starševstvo želimo graditi. Velika večina nas tega ne naredi pravočasno. Pogosto se zgodi, da na pot drugačnega odnosa do sebe stopimo šele, ko so otroci že skoraj odrasli. Včasih šele, ko imamo že vnuke in ko se po mnogoletnem neprestanem hitenju naenkrat zavemo, da je največji del življenja kar padel mimo nas. Pogosto to storimo, ker ob prihodu vnukov izpod družinske preproge priplavajo stare zamere, neizrečeno, veliko vsega in nič od tega nima neposredne povezave z vnuki. Starostarševstvo je čas, ko spoznamo, da z vnuki ne moremo in nimamo pravice kompenzirati zamujenega, ko se povrhu vsega soočamo z jesenjo življenja in vsemi lepimi in manj lepimi posledicami jeseni. A ne glede na jesen je še vedno čas, da se (na)učimo lepo ravnati s seboj in z empatijo pogledamo nase in na svojo preteklost.
Kadarkoli stopimo na pot zavestnejšega spoznavanja svojih notranjih vzgibov in oblikovanja prijaznejšega odnosa do sebe in drugih, je bolje kot nikoli in vedno pomaga nam samim in vsem okoli nas. Dokler sami ne znamo objeti notranjega otroka v sebi, je drugim ljudem težko objeti nas in z objemom so vsi odnosi lepši.